Naredi sam: Človek, ne jezi se

Za igranje družabnih iger, za katere potrebujete tablo s polji in figurice, pravzaprav sploh ne potrebujete kupljene igre. Lahko jo izdelate kar sami, že med izdelavo pa zaposlite celo družino. Najprej potrebujete star karton in barvna pisala. Na karton narišete polja – na primer za igro Človek, ne jezi se, namesto figuric pa lahko uporabite poljubne predmete – na primer zamaške od plastenke za vodo, obeske za ključe in kovance.

Kdo sem?

Potrebujete pisalo in samolepilne lističe. Posedite se v krog. Vsak družinski član na listek napiše poljuben lik  in ga nalepi na sosedovo čelo, tako, da ta ne vidi, kaj na njem piše. Ko ima vsak na čelu napisan svoj lik, po vrsti začnete zastavljati vprašanja o sebi. Na primer: Ali sem resnična oseba? Ali sem vesela oseba? Ali sem žival? Ali imam temne lase? Vsak lahko zastavi po eno vprašanje, dokler ni spet na vrsti. Igra se konča, ko vsi tekmovalci s pomočjo odgovorov ugotovijo, koga predstavljajo.

Risanje na slepo

Nekateri imajo talent za risanje, drugi pač ne. Kakšen pa je rezultat, če vsi rišemo z zavezanimi očmi? Izziv naj bo, da mora vsak tekmovalec narisati enako stvar. Zmaga tisti, ki z zavezanimi očmi nariše najlepšo podobo.

Družinski kviz

Čeprav z družino preživimo ogromno časa, pa se prepogosto zgodi, da nam o njih uide kakšna pomembna informacija. Pripravite kviz z vprašanji o družinskih članih. Presenečeni boste, koliko zanimivih stvari o njih morda še ne veste.

Primeri vprašanj: Kje sta se spoznala oče in mama? Katera je mamina najljubša barva? Kateri je Mihov prvi spomin? Česa se Urška najbolj boji? Kakšna je bila očetova prva služba? Kdo so tvoji heroji? Najboljši nasvet, ki si ga dobil/-a v življenju? Kako si dobil/-a svoje ime? Se spomniš svojega prvega zmenka? Katera je tvoja največja življenjska strast? V katerem trenutku in na kakšnem kraju si bil/-a najsrečnejši/-a?

Piškot za tistega, ki si ga najbolj zasluži

Za to igro potrebujete paket piškotov. Obetaven začetek, kajne? Družinski člani se posedejo v krogu, glavo nagnejo nazaj in na svoje čelo postavijo piškot. Njihova naloga je, da glavo stresajo tako, da piškot pridrsi do ust. Šele takrat ga lahko pojedo.

Igra ugibanja

V igri ugibanja si en od družinskih članov izbere poljuben predmet, vsi ostali pa poskušajo ugotoviti, katerega ima v mislih. Pri tem si pomagajo tako, da ga sprašujejo različna vprašanja o tem predmetu, a lahko dobijo le odgovore “DA” in “NE”. Primer: Oseba si kot skrivni predmet oziroma pojem izbere “novoletno jelko”. Spraševalci ga lahko vprašajo: Je ta stvar rumene barve? Je ta stvar velika? Je ta stvar v naši dnevni sobi? …

Igra urjenja spomina

Potrebujemo:

  • različni vsakdanji predmeti, miza, stol

Igralci:

  • najmanj dva, lahko tudi več – po možnosti cela družina

Izvedba:

Eden od igralcev sede na stol in gleda stran od mize ali zapre oči, lahko mu jih tudi prekrijemo. Drugi igralec na mizo postavi 10–15 različnih predmetov. Lahko začnete z manj in potem postopoma povečujete število predmetov. Ko je drugi končal s postavljanjem predmetov, prvi pogleda na mizo. Pozorno si ogleduje predmete 10 sekund. Potem ponovno zapre oči. V tem času prvi igralec odstrani enega od predmetov. Ko to stori, lahko prvi igralec odpre oči. Nato mora ugotoviti, kateri predmet je bil odstranjen. Za pravilen odgovor dobi eno točko. Na koncu zmaga igralec, ki je zbral več točk.

Variante:

Igro lahko dopolnite na različne načine. Lahko stopnjujete zahtevnost: odstranite dva predmeta, lahko tudi več, če ni prezahtevno.

Glede na to, da pri slovenščini učenci obravnavajo spol in število samostalnika, lahko igralca dodatne točke dobita ob določitvi spola odstranjenega predmeta (1 točka), postavitvi tega predmeta (samostalnika) v vsa tri števila (1 točka) in ob najdenih vsaj treh različnih pridevnikih k temu samostalniku (1 točka).

Primer: zajemalka – ženski spol (1 točka); zajemalka/zajemalki/zajemalke (1 točka); velika, kovinska, mamina zajemalka (1 točka).

To igro lahko izvedemo tudi tako, da si skušamo zapomniti zaporedje predmetov. Začnemo recimo s tremi predmeti, ki jih postavimo v določeno zaporedje. Tega si skuša igralec na stolu zapomniti. Predmete nato odstranimo, igralec, ki je bil na stolu pa mora postaviti dane predmete v prej postavljeno zaporedje. Zahtevnost stopnjujemo s tem, da povečujemo število predmetov ali da postavljene predmete pomešamo med ostale, tako da mora potem drug igralec ugotoviti tako predmete, ki so bili postavljeni, kot tudi zaporedje teh.