![\"\"](\"http:\/\/osiiims.splet.arnes.si\/files\/2020\/03\/ibby.jpg\")
<\/p>\nIBBY je proglasil 2. april, rojstni dan Hansa Christiana Andersena, za mednarodni dan knjig za otroke. Ob 2. aprilu vsako leto druga nacionalna sekcija pripravi plakat in poslanico.
\nLeto\u0161njo poslanico z naslovom Lakota po besedah napisal Peter Svetina, plakat pa je ilustriral Damjan Stepan\u010di\u010d.<\/p>\n
<\/p>\n
Damijan Stepan\u010di\u010d si je \u00a0zamislil tudi vabilo k praznovanju v obliki kocke.<\/p>\n
![\"\"](\"http:\/\/osiiims.splet.arnes.si\/files\/2020\/03\/s1.jpg\")
<\/p>\n
Poslanica: LAKOTA PO BESEDAH<\/strong><\/p>\n V moji de\u017eeli konec aprila ali za\u010detek maja ozelenijo grmi, ki jih kmalu nato naselijo zapredki metuljev. Kot vata ali kot sladkorna pena zgledajo, li\u010dinke pa po\u017eirajo list za listom, dokler grmi niso videti popolnoma opusto\u0161eni. Ko se metulji razvijejo, odletijo, grmi\u010dki pa kljub temu niso uni\u010deni. Ob letu ponovno ozelenijo, spet in spet.
\nPeter Svetina<\/strong><\/p>\n
\nTo je podoba pisateljice, podoba pesnika. Zgodbe in pesmi ju izjejo, iz\u010drpajo ju, in ko so napisane, odletijo, odidejo v knjige, odidejo med poslu\u0161alce. To se ponavlja.
\nIn kaj se zgodi s pesmimi in zgodbami?
\nPoznam fanta, ki so mu operirali o\u010di. Dva tedna po operaciji je moral le\u017eati le na desnem boku, potem \u0161e mesec dni ni smel brati, ni\u010desar. Ko je po mesecu in pol prijel v roko knjigo, se mu je zdelo, kot da bi besede z \u017elico zajemal iz sklede. Kot da bi jih jedel, zares jedel.
\nIn poznam dekle, ki je zdaj u\u010diteljica. Pravi: Otroci, ki jim star\u0161i niso brali knjig, so siroma\u0161ni.
\nBesede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nih\u010de si z njimi ne bo napolnil \u017eelodca. So hrana za duha in du\u0161o.
\nKadar je \u010dlovek la\u010den in \u017eejen, se mu stisne \u017eelodec, osu\u0161ijo se mu usta. I\u0161\u010de, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico ri\u017ea, koruze, kak\u0161no ribo ali banano. Bolj ko je la\u010den, bolj se mu o\u017ei pogled, ne vidi ve\u010d drugega kot par gri\u017eljajev, ki bi ga nasitili.
\nLakota po besedah se ne ka\u017ee tako, ka\u017ee se kot malodu\u0161nost, kot brezbri\u017enost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova du\u0161a premra\u017eena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili.
\nTo lakoto pote\u0161ijo pesmi in jo pote\u0161ijo zgodbe.
\n\u010ce tega doslej nismo po\u010deli, je upanje, da se nasitimo?
\nJe. Fant bere, skoraj ni dneva, da ne bi bral. Punca, ki je postala u\u010diteljica, bere zgodbe svojim \u0161olarjem. Vsak petek. Vsak teden. \u010ce kdaj pozabi, jo na branje spomnijo otroci sami.
\nPa pisateljica in pesnik? Ob letu bosta ozelenela. In spet ju bodo izjedle zgodbe in pesmi, ki bodo kot metulji poleteli na vse strani. Spet in spet.<\/p>\n